Sodniške dogodivščine

  Včerajšnji dogodki so mi dali navdih za novo izlitje misli v blog. Tema je sojenje košarkarskih tekem/turnirjev.
  Najprej naj povem, da nikoli nisem imel licence za sodnika, niti nisem opravljal usposabljanja. Podlaga za to, da občasno sodim kako tekmo ali turnir so moje dolgoletne izkušnje igranja košarke v nižjih ligah v okviru Košarkarske zveze Slovenije in igranja ulične košarke na najvišjem nivoju državnih tekmovanj. Nikoli si nisem delal utvar, da sem izvrsten sodnik in z razliko od nekaterih razumem težavnost tega poklica. Prepričan sem, da marsikdo ki ima licenco sodi slabše od mene, pa tudi kdo ki je nima, sodi bolje od mene.
   Sodnik je po mojih igralskih izkušnjah vedno tarča kritik, le redko pohval. Pravi človek za to dejavnost je torej tisti, ki se s tem sprijazni in kritik ne jemlje osebno, saj v tem primeru še bolj vplivajo na razsodnost kot sicer. Tudi sam kritik ne jemljem osebno. Druga stvar pa so žaljivke in obrekovanje. In že smo pri povodu za tole pisanje.
   Na povabilo organizatorjev lige v manjšem kraju, sem prevzel sojenje. Gre za tekmovanje v igri 3na3, na zunanjem igrišču. Igralci so z nekaj izjemami slabše tehnično podkovani, so pa izjemno borbeni. Gre za nekakšno medvaško rivalstvo, zaradi katerega se strasti hitro razvnamejo in je delilec pravice nujen. Na takem nivoju imam navado, da s sojenjem ne posegam preveč v samo igro. Piščalko uporabim le pri dosojanju osebnih napak, ter pri očitnih kršitvah pravil, ki vplivajo na igro.
   Zaradi slabega tehničnega znanja so koraki, nošena žoga, igranje z nogo, premikanje v bloku ipd. stalni pojav. Zato se vsega tega ne sodi, razen če s tem igralec pridobi odločilno prednost in taka napaka vpliva na potek igre. Na ta račun dobivam največ pripomb s strani tistih, ki se bolj obremenjujejo s sojenjem, kot pa s samo igro.
   Očitki so tudi na strogost sojenja. Gre za kriterij, po katerem se odločamo kateri kontakti so še dovoljeni in kateri se dosodijo kot osebna napaka. Ti očitki so milo rečeno smešni. Strogost sojenja je vedno enaka za obe ekipi. Na to se mora ekipa pač prilagoditi. Prav tako ni v nobenem pravilniku določen nivo strogosti sojenja. Vsak, ki je že kdaj igral tako ulično kot dvoransko košarko, ve da se na zunanjih igriščih igra bolj "fizična" košarka. To je dejstvo in tistim, ki taka igra ne leži svetujem, da se držijo dvoranske košarke.
   S strani nekaterih, je bilo slišati, da nimam dovolj izkušenj s sojenjem. Tem bi odgovoril, da se s sojenjem ukvarjam že 11 let. Resda nisem zelo aktiven na tem področju, sem pa v tem času sodil precej turnirjev na prostem in tudi dvoranskih tekem. Zanimivo je, da s tem argumentom pride na dan nekdo, ki je pred leti na nekem turnirju s svojim sojenjem dosegel, da je ena izmed ekip sredi finala zapustila igrišče zaradi očitne pristranskosti sojenja in nesprejemljivih napak sodnika.
   Še najbolj na mestu je kritika, da nečesa "nisem videl". To se strinjam in priznam, saj ne to nekaj povsem normalnega. En sodnik nikakor ne more pokriti tako velike površine kot je polovica košarkarskega igrišča. Na višjih nivojih košarkarskih tekmovanj imajo za to 3 sodnike, pa še ti kaj spregledajo. Je pa nesmiselno to očitati sodniku, saj gledano na dolgi rok, to ne vpliva na končni razplet tekme, niti na stanje na lestvici. Včasih se namreč kaka stvar spregleda neki ekipi, včasih drugi.
   Zaključil bi s tem, da nikoli nisem zagovarjal svojega sojenja z dolgoletnimi iskušnjami na področju košarke, ne z znanjem košarkarskih pravil, niti se ne spuščam v nesmiselne verbalne dvoboje s posameznimi "znalci". Kljub temu pa pričakujem neko mero spoštovanja. Tudi v ligi kjer trenutno sodim imam občutek, da svoje delo opravljam dobro, saj je od 23 tekem le na treh prišlo do večjih (večinoma neutemeljenih) pripomb, ostale tekme so bile popolnoma brez izpadov. Mislim, da je tudi odveč komentar, da je bila na dve tekmah udeležena določena ekipa, ki ima konstantno pripombe. Sem nepristranski, se tudim opravljati svoje delo vestno in nameravam soditi tudi v prihodnosti. Prav tako tega ne delam zato da bi si finančno opomogel, ker gre tako ali tako ves honorar za prevoz na sojenje in stroške psihiatra po tekmah :).
   Vsem kritikom pa sporočam, da noben sodnik ne bo nikoli sodil tako, da bi bili vsi zadovoljni. Posvečajte se raje svoji igri, še posebej na rekreativni ravni.