Včerajšnji dogodki so mi dali navdih za novo izlitje misli v blog. Tema je sojenje košarkarskih tekem/turnirjev.
Najprej naj povem, da nikoli nisem imel licence za sodnika, niti nisem opravljal usposabljanja. Podlaga za to, da občasno sodim kako tekmo ali turnir so moje dolgoletne izkušnje igranja košarke v nižjih ligah v okviru Košarkarske zveze Slovenije in igranja ulične košarke na najvišjem nivoju državnih tekmovanj. Nikoli si nisem delal utvar, da sem izvrsten sodnik in z razliko od nekaterih razumem težavnost tega poklica. Prepričan sem, da marsikdo ki ima licenco sodi slabše od mene, pa tudi kdo ki je nima, sodi bolje od mene.
Sodnik je po mojih igralskih izkušnjah vedno tarča kritik, le redko pohval. Pravi človek za to dejavnost je torej tisti, ki se s tem sprijazni in kritik ne jemlje osebno, saj v tem primeru še bolj vplivajo na razsodnost kot sicer. Tudi sam kritik ne jemljem osebno. Druga stvar pa so žaljivke in obrekovanje. In že smo pri povodu za tole pisanje.
Na povabilo organizatorjev lige v manjšem kraju, sem prevzel sojenje. Gre za tekmovanje v igri 3na3, na zunanjem igrišču. Igralci so z nekaj izjemami slabše tehnično podkovani, so pa izjemno borbeni. Gre za nekakšno medvaško rivalstvo, zaradi katerega se strasti hitro razvnamejo in je delilec pravice nujen. Na takem nivoju imam navado, da s sojenjem ne posegam preveč v samo igro. Piščalko uporabim le pri dosojanju osebnih napak, ter pri očitnih kršitvah pravil, ki vplivajo na igro.
Zaradi slabega tehničnega znanja so koraki, nošena žoga, igranje z nogo, premikanje v bloku ipd. stalni pojav. Zato se vsega tega ne sodi, razen če s tem igralec pridobi odločilno prednost in taka napaka vpliva na potek igre. Na ta račun dobivam največ pripomb s strani tistih, ki se bolj obremenjujejo s sojenjem, kot pa s samo igro.
Očitki so tudi na strogost sojenja. Gre za kriterij, po katerem se odločamo kateri kontakti so še dovoljeni in kateri se dosodijo kot osebna napaka. Ti očitki so milo rečeno smešni. Strogost sojenja je vedno enaka za obe ekipi. Na to se mora ekipa pač prilagoditi. Prav tako ni v nobenem pravilniku določen nivo strogosti sojenja. Vsak, ki je že kdaj igral tako ulično kot dvoransko košarko, ve da se na zunanjih igriščih igra bolj "fizična" košarka. To je dejstvo in tistim, ki taka igra ne leži svetujem, da se držijo dvoranske košarke.
S strani nekaterih, je bilo slišati, da nimam dovolj izkušenj s sojenjem. Tem bi odgovoril, da se s sojenjem ukvarjam že 11 let. Resda nisem zelo aktiven na tem področju, sem pa v tem času sodil precej turnirjev na prostem in tudi dvoranskih tekem. Zanimivo je, da s tem argumentom pride na dan nekdo, ki je pred leti na nekem turnirju s svojim sojenjem dosegel, da je ena izmed ekip sredi finala zapustila igrišče zaradi očitne pristranskosti sojenja in nesprejemljivih napak sodnika.
Še najbolj na mestu je kritika, da nečesa "nisem videl". To se strinjam in priznam, saj ne to nekaj povsem normalnega. En sodnik nikakor ne more pokriti tako velike površine kot je polovica košarkarskega igrišča. Na višjih nivojih košarkarskih tekmovanj imajo za to 3 sodnike, pa še ti kaj spregledajo. Je pa nesmiselno to očitati sodniku, saj gledano na dolgi rok, to ne vpliva na končni razplet tekme, niti na stanje na lestvici. Včasih se namreč kaka stvar spregleda neki ekipi, včasih drugi.
Zaključil bi s tem, da nikoli nisem zagovarjal svojega sojenja z dolgoletnimi iskušnjami na področju košarke, ne z znanjem košarkarskih pravil, niti se ne spuščam v nesmiselne verbalne dvoboje s posameznimi "znalci". Kljub temu pa pričakujem neko mero spoštovanja. Tudi v ligi kjer trenutno sodim imam občutek, da svoje delo opravljam dobro, saj je od 23 tekem le na treh prišlo do večjih (večinoma neutemeljenih) pripomb, ostale tekme so bile popolnoma brez izpadov. Mislim, da je tudi odveč komentar, da je bila na dve tekmah udeležena določena ekipa, ki ima konstantno pripombe. Sem nepristranski, se tudim opravljati svoje delo vestno in nameravam soditi tudi v prihodnosti. Prav tako tega ne delam zato da bi si finančno opomogel, ker gre tako ali tako ves honorar za prevoz na sojenje in stroške psihiatra po tekmah :).
Vsem kritikom pa sporočam, da noben sodnik ne bo nikoli sodil tako, da bi bili vsi zadovoljni. Posvečajte se raje svoji igri, še posebej na rekreativni ravni.
sreda, 22. junij 2011
torek, 21. junij 2011
Prvi poletni dan
Danes je uradno prvi poletni dan. Kot nalašč za filozofiranje :)
V tem času, ko nisem bil aktiven kar se bloga tiče, se mi je zgodilo ogromno stvari. Da bi popisal vse, nimam ne volje, ne časa, zato bom izpostavil ključne momente:
1.) Marca smo v KK Velike Lašče zaključili dokaj uspešno sezono v 3.SKL. Na koncu smo zasedli 6. mesto z razmerjem zmag in porazov 9:9. Sam sem imel zelo uspešno sezono, saj sem pokazal dokaj konstantno formo in bil strelsko najbolj razpoložen. Na parih tekmah sem imel tudi kanček sreče, da sem jih v ključnih trenutkih odločil v našo prid. Sedaj počasi zopet prihaja obdobje, ko se bo potrebno odločiti o nadaljevanju "košarkarske kariere". Roko na srce bo na odločitev vplivalo predvsem dejstvo, ali bo Slavko Duščak še vedno trener članske ekipe v Velikih Laščah... Časa je še veliko, trenutno mi je prioriteta, da čimprej začnem s fizičnimi pripravami, saj je bila to moja največja pomankljivost
2.) Red bull tudi v Sloveniji organizira tekmovanje v ulični košarki 1na1 "King of the Rock", v katerem se išče najboljšega "solerja", ki bo Slovenijo zastopal na mednarodnem tekmovanju v ameriškem zaporu Alcatraz. Na enem izmed dveh kvalifikacijskih turnirjev sem se med finaliste uvrstil tudi jaz. Finale bo 3.7.2011 v Ljubljani.
3.) V letnem gledališču na Muljavi, se pospešeno pripravljamo na uprizoritev romana Deseti Brat pisatelja Josipa Jurčiča. Premiera bo 24.6.2011, nato pa še 5 ponovitev.
4.) Končno smo začeli z uporabo poker opreme, ki sem jo kupil že lansko poletje. Poker room je dobro opremljen in tudi zelo dobro obiskan. Do današnjega dne smo odigrali 4 turnirje. Tudi sicer, kar veliko časa posvečam igranju pokra in izobraževanju na to temo. Obiskal sem tudi okroglo mizo na temo pokra, kjer so znani slovenski akterji na področju pokra govorili o prihodnosti te igre s kartami. V prihodnje načrtujem obisk kakega večjega turnirja v enem izmed casinojev.
V tem času, ko nisem bil aktiven kar se bloga tiče, se mi je zgodilo ogromno stvari. Da bi popisal vse, nimam ne volje, ne časa, zato bom izpostavil ključne momente:
1.) Marca smo v KK Velike Lašče zaključili dokaj uspešno sezono v 3.SKL. Na koncu smo zasedli 6. mesto z razmerjem zmag in porazov 9:9. Sam sem imel zelo uspešno sezono, saj sem pokazal dokaj konstantno formo in bil strelsko najbolj razpoložen. Na parih tekmah sem imel tudi kanček sreče, da sem jih v ključnih trenutkih odločil v našo prid. Sedaj počasi zopet prihaja obdobje, ko se bo potrebno odločiti o nadaljevanju "košarkarske kariere". Roko na srce bo na odločitev vplivalo predvsem dejstvo, ali bo Slavko Duščak še vedno trener članske ekipe v Velikih Laščah... Časa je še veliko, trenutno mi je prioriteta, da čimprej začnem s fizičnimi pripravami, saj je bila to moja največja pomankljivost
2.) Red bull tudi v Sloveniji organizira tekmovanje v ulični košarki 1na1 "King of the Rock", v katerem se išče najboljšega "solerja", ki bo Slovenijo zastopal na mednarodnem tekmovanju v ameriškem zaporu Alcatraz. Na enem izmed dveh kvalifikacijskih turnirjev sem se med finaliste uvrstil tudi jaz. Finale bo 3.7.2011 v Ljubljani.
3.) V letnem gledališču na Muljavi, se pospešeno pripravljamo na uprizoritev romana Deseti Brat pisatelja Josipa Jurčiča. Premiera bo 24.6.2011, nato pa še 5 ponovitev.
4.) Končno smo začeli z uporabo poker opreme, ki sem jo kupil že lansko poletje. Poker room je dobro opremljen in tudi zelo dobro obiskan. Do današnjega dne smo odigrali 4 turnirje. Tudi sicer, kar veliko časa posvečam igranju pokra in izobraževanju na to temo. Obiskal sem tudi okroglo mizo na temo pokra, kjer so znani slovenski akterji na področju pokra govorili o prihodnosti te igre s kartami. V prihodnje načrtujem obisk kakega večjega turnirja v enem izmed casinojev.
nedelja, 16. januar 2011
DAN SLOVENSKE ŽENSKE KOŠARKE 2011
Kdaj: 9.1.2011
Kje: Športna dvorana Planina, Kranj
Le teden dni po Dnevu slovenske moške košarke, je bila v organizaciji ŽKK Triglav, KZS-ja in Združenja ženskih klubov Slovenije izvedena ženska različica tega dogodka. Medijsko manj pokrita prireditev je povsem v ozadju in marsikdo niti ne ve, da zadeva obstaja. Ker je ženska košarka v Sloveniji v vzponu, predvsem v mojem okolju (ciljam na Grosuplje in okolico), sem se odločil, da si dogodek ogledam malo pobliže in iz prve roke predstavim žensko košarko tudi širši populaciji.
Kot je v navadi pri tovrstnih prireditvah, se je dogajanje pričelo že sredi dneva (ob 12:00), tokrat z nastopom pionirk (U14). Ekipe (z izjemo članskih), so bile razdeljene na "bele" in "modre", pri čemer so bile nastopajoče v ekipe razvrščene naključno. Iz Grosuplja so bile med pionirkami tri predstavnice, v ekipi belih Maša Gabrijel in Nika Ilovar, v ekipi modrih pa Eva Grubelič. Poleg njih je ekipo belih vodil trener Mitja Kocmur, pomočnik trenerja modrih pa je bil Luka Hrovatin, oba prav tako prihajata iz Grosuplja. Tekma je bila v nasprotju z mojimi pričakovanji zelo zanimiva, borbena in po prikazanem košarkarskem znanju zelo na nivoju. Končalo se je z zmago ekipe belih z 46:40 (16-18, 14-12, 16-10). Za najbolj borbeno igralko srečanja je bila razglašena Petja Krupenko (Ježica).
Statistika:
Maša Gabrijel - 0 točk, 3 skoki
Nika Ilovar - 5 točk, 4 skoki, 1 podaja
Eva Grubelič - 5 točk (1x3), 1 podaja (začetna postava)
Ob 13:30 je sledila je tekma kandidatk za kadetsko reprezentanco Slovenije (U16). Tudi na tej tekmi so bile predstavnice Grosuplja in sicer v ekipi belih Anja Valentinčič, ter v ekipi modrih Zala Lešek, Eva Lisec in Neža Potokar. Tudi v na tej tekmi ni manjkalo borbenosti in lepih potez. Po izenačeni tekmi so si v zadnjem delu tekme zmago priborile igralke ekipe modrih z rezultatom 45:38 (16-10, 13-19, 16-9). Izstopala je predvsem Eva Lisec iz Grosuplja z 8 točkami in kar 13 skoki, a je nagrado za najbolj borbeno igralko nepričakovano prejela domačinka Manca Jelenc (Triglav) z zanemarljivo statistiko (9 točk, 3 skoki).
Statistika:
Anja Valentinčič - 2 točki, 6 skokov, 2 pridobljeni, 1 blokada
Zala Lešek - 7 točk (1x3), 1 pridobljena
Eva Lisec - 8 točk, 13 skokov, 4 blokade (začetna postava)
Neža Potokar - 3 točke, 1 skok
Naslednja v seriji tekem je bila ob 15:00 in sicer nastop kandidatk za mladinsko reprezentanco Slovenije (U18). Med kandidatkami je kar šest igralk Grosuplja. Žal je morala nastop na tej revijalni tekmi zaradi bolezni odpovedati Anja Rozman, nastopile pa so Janža Dolinšek, Anita Kastelic in Klara Zupančič za bele, ter Alina Gjerkeš in Tjaša Valentinčič za modre. Na tej tekmi je bilo prikazanega že več košarkarskega znanja, sploh na strani modrih, ki so na koncu slavile z 52:42 (19-11, 17-18, 16-13). Nagrado za najbolj borbeno igralko je (tokrat upravičeno) prejela domačinka Bojana Adamovič (Triglav)
Statistika:
Janža Dolinšek - 8 točk, 3 skoki, 1 podaja, 2 pridobljeni
Anita Kastelic - 2 točki, 2 skoka, 2 podaji, 3 pridobljene (začetna postava)
Klara Zupančič - 4 točke, 1 skok, 3 podaje, 1 pridobljena (začetna postava)
Alina Gjerkeš - 4 točke, 2 skoka, 2 pridobljeni
Tjaša Valentinčič - 6 točk, 2 skoka, 1 pridobljena (začetna postava)
Sledila je tekma mlajših pionirk (U12) ob 16:30. Tukaj je iz Grosuplja nastopila le Teja Goršič. Srečanje je minilo brez posebnosti in v pričakovanju naslednjega dvoboja (članske tekme). Zmagala je ekipa belih z 28:24 (14-5, 7-12, 7-7). Najbolj borbena je bila Sara Jukič (Felix).
Statistika:
Teja Goršič - 0 točk, 1 skok (začetna postava)
Ob 18:00 pa smo dočakali "poslastico" dneva, dvoboj članic razdeljenih na levi in desni breg. Grosuplje sta na desnem bregu zastopala Nataša Mikić in trener Teo Hojč. Tekma je bila precej bolj sproščena kot tekme mlajših selekcij, posledično tudi manj zanimiva za gledalce. Razočarala je tudi ena izmed najboljših evropskih mladih igralk Nika Barič, ki očitno ni bila razpoložena. Strelsko je izstopala Ana Turčinovič (Celje) z 18 točkami, dobro je priložnost izkoristila tudi Nataša Mikić z 8 točkami. Tekmo je dodatno popestril pester program (Zlatko, Ice ladies, tekmovanja v metu trojk, spretnosti,...). Na koncu je zmaga pripadla desnemu bregu z 72:69. Za najbolj koristno igralko tekme je bila izbrana Tina Trebec (HiT Kranjska Gora).
Poleg tekem smo si ogledali tudi prej omenjene dvoboje v spretnostih.
V tekmovanju v metu trojk je zmagala domačinka Katja Špacapan (Triglav), ki je v finalu zadela kar 10 trojk iz 15 poizkusov.
Zanimiva popestritev je bila igra "dvojna moč", v kateri so nastopile po dve igralki iz vsakega kluba. Igralki sta izmenično metali na koš iz prostih metov, trojke in sredine. Cilj je bil seveda zadeti čimveč košev. Grosuplje sta zastopali Anita Kastelic in Živa Kolman, ki ste v kvalifikacijah dosegli najboljši rezultat (28 točk), kasneje pa izpadli v finalu.
Glede na to, da sem prvič spremljal ta dogodek, ga ne morem primerjati s prejšnjimi, moram pa pohvaliti organizacijo, ki je bila resnično na nivoju. V dvorani sem preživel polnih 8 ur, pa mi ni bilo prav nič dolgčas. Veliko je seveda odvisno tudi od nastopajočih košarkaric, ki so resnično imele željo pokazati svoje znanje. Minus si zasluži oglaševanje iger na srečo in to celo na uniformah delilcev pravice. Mislim, da kaj takega ne sodi na prireditev, kjer je več kot polovica prisotnih mladoletnih.
Osebno vsem v prihodnosti priporočam obisk take prireditve, če ne drugega da podpremo mlade športnice in jih spodbudimo k nadaljevanju športne poti.
Več slik na:
http://www.facebook.com/album.php?id=1637048015&aid=84863
in
http://www.facebook.com/album.php?id=1637048015&aid=84882
Kje: Športna dvorana Planina, Kranj
Le teden dni po Dnevu slovenske moške košarke, je bila v organizaciji ŽKK Triglav, KZS-ja in Združenja ženskih klubov Slovenije izvedena ženska različica tega dogodka. Medijsko manj pokrita prireditev je povsem v ozadju in marsikdo niti ne ve, da zadeva obstaja. Ker je ženska košarka v Sloveniji v vzponu, predvsem v mojem okolju (ciljam na Grosuplje in okolico), sem se odločil, da si dogodek ogledam malo pobliže in iz prve roke predstavim žensko košarko tudi širši populaciji.
Kot je v navadi pri tovrstnih prireditvah, se je dogajanje pričelo že sredi dneva (ob 12:00), tokrat z nastopom pionirk (U14). Ekipe (z izjemo članskih), so bile razdeljene na "bele" in "modre", pri čemer so bile nastopajoče v ekipe razvrščene naključno. Iz Grosuplja so bile med pionirkami tri predstavnice, v ekipi belih Maša Gabrijel in Nika Ilovar, v ekipi modrih pa Eva Grubelič. Poleg njih je ekipo belih vodil trener Mitja Kocmur, pomočnik trenerja modrih pa je bil Luka Hrovatin, oba prav tako prihajata iz Grosuplja. Tekma je bila v nasprotju z mojimi pričakovanji zelo zanimiva, borbena in po prikazanem košarkarskem znanju zelo na nivoju. Končalo se je z zmago ekipe belih z 46:40 (16-18, 14-12, 16-10). Za najbolj borbeno igralko srečanja je bila razglašena Petja Krupenko (Ježica).
Statistika:
Maša Gabrijel - 0 točk, 3 skoki
Nika Ilovar - 5 točk, 4 skoki, 1 podaja
Eva Grubelič - 5 točk (1x3), 1 podaja (začetna postava)
Ob 13:30 je sledila je tekma kandidatk za kadetsko reprezentanco Slovenije (U16). Tudi na tej tekmi so bile predstavnice Grosuplja in sicer v ekipi belih Anja Valentinčič, ter v ekipi modrih Zala Lešek, Eva Lisec in Neža Potokar. Tudi v na tej tekmi ni manjkalo borbenosti in lepih potez. Po izenačeni tekmi so si v zadnjem delu tekme zmago priborile igralke ekipe modrih z rezultatom 45:38 (16-10, 13-19, 16-9). Izstopala je predvsem Eva Lisec iz Grosuplja z 8 točkami in kar 13 skoki, a je nagrado za najbolj borbeno igralko nepričakovano prejela domačinka Manca Jelenc (Triglav) z zanemarljivo statistiko (9 točk, 3 skoki).
Statistika:
Anja Valentinčič - 2 točki, 6 skokov, 2 pridobljeni, 1 blokada
Zala Lešek - 7 točk (1x3), 1 pridobljena
Eva Lisec - 8 točk, 13 skokov, 4 blokade (začetna postava)
Neža Potokar - 3 točke, 1 skok
Naslednja v seriji tekem je bila ob 15:00 in sicer nastop kandidatk za mladinsko reprezentanco Slovenije (U18). Med kandidatkami je kar šest igralk Grosuplja. Žal je morala nastop na tej revijalni tekmi zaradi bolezni odpovedati Anja Rozman, nastopile pa so Janža Dolinšek, Anita Kastelic in Klara Zupančič za bele, ter Alina Gjerkeš in Tjaša Valentinčič za modre. Na tej tekmi je bilo prikazanega že več košarkarskega znanja, sploh na strani modrih, ki so na koncu slavile z 52:42 (19-11, 17-18, 16-13). Nagrado za najbolj borbeno igralko je (tokrat upravičeno) prejela domačinka Bojana Adamovič (Triglav)
Statistika:
Janža Dolinšek - 8 točk, 3 skoki, 1 podaja, 2 pridobljeni
Anita Kastelic - 2 točki, 2 skoka, 2 podaji, 3 pridobljene (začetna postava)
Klara Zupančič - 4 točke, 1 skok, 3 podaje, 1 pridobljena (začetna postava)
Alina Gjerkeš - 4 točke, 2 skoka, 2 pridobljeni
Tjaša Valentinčič - 6 točk, 2 skoka, 1 pridobljena (začetna postava)
Sledila je tekma mlajših pionirk (U12) ob 16:30. Tukaj je iz Grosuplja nastopila le Teja Goršič. Srečanje je minilo brez posebnosti in v pričakovanju naslednjega dvoboja (članske tekme). Zmagala je ekipa belih z 28:24 (14-5, 7-12, 7-7). Najbolj borbena je bila Sara Jukič (Felix).
Statistika:
Teja Goršič - 0 točk, 1 skok (začetna postava)
Ob 18:00 pa smo dočakali "poslastico" dneva, dvoboj članic razdeljenih na levi in desni breg. Grosuplje sta na desnem bregu zastopala Nataša Mikić in trener Teo Hojč. Tekma je bila precej bolj sproščena kot tekme mlajših selekcij, posledično tudi manj zanimiva za gledalce. Razočarala je tudi ena izmed najboljših evropskih mladih igralk Nika Barič, ki očitno ni bila razpoložena. Strelsko je izstopala Ana Turčinovič (Celje) z 18 točkami, dobro je priložnost izkoristila tudi Nataša Mikić z 8 točkami. Tekmo je dodatno popestril pester program (Zlatko, Ice ladies, tekmovanja v metu trojk, spretnosti,...). Na koncu je zmaga pripadla desnemu bregu z 72:69. Za najbolj koristno igralko tekme je bila izbrana Tina Trebec (HiT Kranjska Gora).
Poleg tekem smo si ogledali tudi prej omenjene dvoboje v spretnostih.
V tekmovanju v metu trojk je zmagala domačinka Katja Špacapan (Triglav), ki je v finalu zadela kar 10 trojk iz 15 poizkusov.
Zanimiva popestritev je bila igra "dvojna moč", v kateri so nastopile po dve igralki iz vsakega kluba. Igralki sta izmenično metali na koš iz prostih metov, trojke in sredine. Cilj je bil seveda zadeti čimveč košev. Grosuplje sta zastopali Anita Kastelic in Živa Kolman, ki ste v kvalifikacijah dosegli najboljši rezultat (28 točk), kasneje pa izpadli v finalu.
Glede na to, da sem prvič spremljal ta dogodek, ga ne morem primerjati s prejšnjimi, moram pa pohvaliti organizacijo, ki je bila resnično na nivoju. V dvorani sem preživel polnih 8 ur, pa mi ni bilo prav nič dolgčas. Veliko je seveda odvisno tudi od nastopajočih košarkaric, ki so resnično imele željo pokazati svoje znanje. Minus si zasluži oglaševanje iger na srečo in to celo na uniformah delilcev pravice. Mislim, da kaj takega ne sodi na prireditev, kjer je več kot polovica prisotnih mladoletnih.
Osebno vsem v prihodnosti priporočam obisk take prireditve, če ne drugega da podpremo mlade športnice in jih spodbudimo k nadaljevanju športne poti.
Več slik na:
http://www.facebook.com/album.php?id=1637048015&aid=84863
in
http://www.facebook.com/album.php?id=1637048015&aid=84882
ponedeljek, 3. januar 2011
Dan slovenske moške košarke 2010
Obiskal sem težko pričakovani in močno oglaševani spektakel - Dan slovenske košarke 2010. Prireditev je potekala 2.1.2011 v ljubljanski dvorani Stožice v organizaciji Košarkarske zveze Slovenije. Tradicionalno se na ta dan med seboj pomerijo košarkarji, ki so po takšnem ali drugačnem izboru najboljši v slovenski košarkarski ligi. Dogodek ima že kar dolgo zgodovino, ki seže v leto 1992, ko se je odvila prva tovrstna revijalna tekma v samostojni Sloveniji. Takrat so bili igralci razdeljeni v ekipi imenovani "beli" in "rdeči". Po zagotovilih organizatorjev in udeležencev, razporeditev igralcev v ti dve ekipi ni bila pogojena s politično pripadnostjo. Takrat smo imeli priložnost videti velika imena tistega (in tudi še sedanjega) časa, med nastopajočimi so bili namreč Slavko Kotnik, Dušan Hauptman, Roman Horvat, ter najboljši strelec tekme (41 točk) Peter Vilfan.
Skozi leta smo bili priča zanimivim dvobojem, tako na tekmah kot tudi v tekmovanjih v zabijanju in metanju trojk. Vsi se verjetno spominjate legendarnega zabijanja Marka Miliča, ko je preskočil avtomobil, pa strelskih dosežkov Borisa Gorenca, pa izvirnih nastopov akrobatske skupine Žabci itd.
Leta 2000 je bil ta t.i. praznik košarke poln velikih imen in All stars je upravičil svoje ime. Za ekipo domačih igralcev (košarkarji iz slovenske lige s slovenskim državljanstvom) so nastopili: Marko Milič, Matjaž Smodiš, Sani Bečirovič, Primož Brezec, Goran Jurak, Slavko Duščak, Boštjan Nachbar, Miloš Paravinja, Jure Zdovc, Slavko Kotnik, Beno Udrih in Ervin Dragšič, trener pa je bil legendarni Zmago Sagadin. Tudi v ekipi tujcev (košarkarji iz slovenske lige s tujim državljanstvom) je bilo nekaj zvenečih imen: Jasikevičius, Ovčina, Boisa, Primorac, Lisica, Goljovič ter trener Ivo Sunara. Ko pogledamo to igralsko zasedbo in jo primerjamo z letošnjimi "zvezdami", se nam upravičeno kolcne po starih dobrih časih. Na letošnjem Dnevu slovenske košarke so za domače nastopili: Vlado Ilievski, Zoran Dragić, Edo Murić, Goran Jagodnik, Smiljan Pavič, Danijel Vujasinovič, Sašo Ožbolt, Matej Krušič, Primož Brolih, Blaž Mahkovic, Dražen Bubnić, Jakob Čebašek, Uroš Zadnik, Simon Atanacković in Miloš Miljković. Trener domačih je bil Jure Zdovc. Za tujce pa so igrali: Dušan Đorđević, Goran Ikonić, Marque Perry, Damir Markota, Kevinn Pinkney, Christopher Booker, Dalibor Đapa, Andrij Lebedincev, Đorđe Lelić, Vladimir Panić, Vlado Pašalić, Dmitrij Sviridov, Teo Šimović. Trener tujcev je bil Aleksandar Džikić. Zmaga je sicer rezultatsko pripadla domačim 105:101, a navdušili niso ne eni, ne drugi. Kot smo na tovrstnih tekmah vajeni, je obramba slabša kot sicer na kaki prvenstveni tekmi, a tukaj obrambe sploh ni bilo. Obrambni igralci so se hiteli umikati napadalcem, da bi jim s tem omogočili atraktivne zaključke, a nemalokrat se je napad zaključil z nezanimivim polaganjem, ali pa celo z izgubljeno žogo. Serije zgrešenih metov za tri točke in splošna nezainteresiranost sta gledalce pustili hladne in zdolgočasene. Brez slabe vesti lahko označim tekmo kot najslabšo v zgodovini slovenskih All stars prireditev. Vtis so nekoliko popravile postranske zadeve kot so laserski šov, nastopi plesnih skupin, tekmovanje v metu trojk in zabijanju in podobno. Že tako porazno tekmo so precejkrat zmotili mladeniči, ki so občinstvo "obmetavali" z majicami. Tako početje po mojem mnenju sodi med odmore oz. prekinitve, ne pa med dejansko igro. Slabo vzdušje v dvorani je doseglo vrhunec po tekmovanju v zabijanju, ko je precejšnji del publike začel zapuščati svoje sedeže. Za piko na i sta se ekipi v zadnji četrtini rezultatsko skorajda poravnali, a nobena izmed ekip ni pokazala želje po zmagi. Videti je bilo celo, da so tujci namerno še dodatno popustili in predali tekmo. Mediji dan po prireditvi sicer pišejo o "ubranjeni časti domačih", a časti ta večer ni bilo niti za vzorec.
Gledano na splošno je bil Dan slovenske košarke 2010 povprečna prireditev, ki je mogoče navdušila naključnega mimoidočega, ne pa tudi zahtevnejših ljubiteljev košarke med katere se štejem tudi sam. Ta večer bo kmalu utonil v pozabo in upam, da se bodo organizatorji in pa tudi ostali akterji iz tega blagega poloma kaj naučili, po možnosti že do prihodnjega dneva košarke.
Skozi leta smo bili priča zanimivim dvobojem, tako na tekmah kot tudi v tekmovanjih v zabijanju in metanju trojk. Vsi se verjetno spominjate legendarnega zabijanja Marka Miliča, ko je preskočil avtomobil, pa strelskih dosežkov Borisa Gorenca, pa izvirnih nastopov akrobatske skupine Žabci itd.
Leta 2000 je bil ta t.i. praznik košarke poln velikih imen in All stars je upravičil svoje ime. Za ekipo domačih igralcev (košarkarji iz slovenske lige s slovenskim državljanstvom) so nastopili: Marko Milič, Matjaž Smodiš, Sani Bečirovič, Primož Brezec, Goran Jurak, Slavko Duščak, Boštjan Nachbar, Miloš Paravinja, Jure Zdovc, Slavko Kotnik, Beno Udrih in Ervin Dragšič, trener pa je bil legendarni Zmago Sagadin. Tudi v ekipi tujcev (košarkarji iz slovenske lige s tujim državljanstvom) je bilo nekaj zvenečih imen: Jasikevičius, Ovčina, Boisa, Primorac, Lisica, Goljovič ter trener Ivo Sunara. Ko pogledamo to igralsko zasedbo in jo primerjamo z letošnjimi "zvezdami", se nam upravičeno kolcne po starih dobrih časih. Na letošnjem Dnevu slovenske košarke so za domače nastopili: Vlado Ilievski, Zoran Dragić, Edo Murić, Goran Jagodnik, Smiljan Pavič, Danijel Vujasinovič, Sašo Ožbolt, Matej Krušič, Primož Brolih, Blaž Mahkovic, Dražen Bubnić, Jakob Čebašek, Uroš Zadnik, Simon Atanacković in Miloš Miljković. Trener domačih je bil Jure Zdovc. Za tujce pa so igrali: Dušan Đorđević, Goran Ikonić, Marque Perry, Damir Markota, Kevinn Pinkney, Christopher Booker, Dalibor Đapa, Andrij Lebedincev, Đorđe Lelić, Vladimir Panić, Vlado Pašalić, Dmitrij Sviridov, Teo Šimović. Trener tujcev je bil Aleksandar Džikić. Zmaga je sicer rezultatsko pripadla domačim 105:101, a navdušili niso ne eni, ne drugi. Kot smo na tovrstnih tekmah vajeni, je obramba slabša kot sicer na kaki prvenstveni tekmi, a tukaj obrambe sploh ni bilo. Obrambni igralci so se hiteli umikati napadalcem, da bi jim s tem omogočili atraktivne zaključke, a nemalokrat se je napad zaključil z nezanimivim polaganjem, ali pa celo z izgubljeno žogo. Serije zgrešenih metov za tri točke in splošna nezainteresiranost sta gledalce pustili hladne in zdolgočasene. Brez slabe vesti lahko označim tekmo kot najslabšo v zgodovini slovenskih All stars prireditev. Vtis so nekoliko popravile postranske zadeve kot so laserski šov, nastopi plesnih skupin, tekmovanje v metu trojk in zabijanju in podobno. Že tako porazno tekmo so precejkrat zmotili mladeniči, ki so občinstvo "obmetavali" z majicami. Tako početje po mojem mnenju sodi med odmore oz. prekinitve, ne pa med dejansko igro. Slabo vzdušje v dvorani je doseglo vrhunec po tekmovanju v zabijanju, ko je precejšnji del publike začel zapuščati svoje sedeže. Za piko na i sta se ekipi v zadnji četrtini rezultatsko skorajda poravnali, a nobena izmed ekip ni pokazala želje po zmagi. Videti je bilo celo, da so tujci namerno še dodatno popustili in predali tekmo. Mediji dan po prireditvi sicer pišejo o "ubranjeni časti domačih", a časti ta večer ni bilo niti za vzorec.
Gledano na splošno je bil Dan slovenske košarke 2010 povprečna prireditev, ki je mogoče navdušila naključnega mimoidočega, ne pa tudi zahtevnejših ljubiteljev košarke med katere se štejem tudi sam. Ta večer bo kmalu utonil v pozabo in upam, da se bodo organizatorji in pa tudi ostali akterji iz tega blagega poloma kaj naučili, po možnosti že do prihodnjega dneva košarke.
(Še ena) prelomnica
In se je zgodilo. Še eno leto je mimo in spet je čas za nove izzive in cilje. Novo leto je že tradicionalno namenjen zaobljubam in odločitvam. "Z novim letom pa neham kaditi...", "po novem letu pa začnem pisati diplomo...", "...popravil bom streho...", "zdaj bom pa res shujšala...", "po novem letu pa zagotovo to, ali ono...". Nekaj takega je bilo slišati zadnje čase, bodisi potihem ali pa naglas. Nekaterim novoletne zaobljube uspe uresničiti, večini pač ne. In potem naslednje leto spet ista zgodba.
Obdobje pred novim letom je tudi čas za analize in napovedi. Gospodarstveniki so večinoma jamrali nad preteklim letom in črnogledo zrli v prihodnjega, športniki so poudarjali uspehe in spregledali slabše rezultate, politiki pa so si seveda lastili zasluge za pozitivne spremembe in valili krivdo na druge glede aktualnih afer.
Papirne voščilnice so zamenjali SMS-i, MMS-i, e-pošta, facebook in druga družabna omrežja. Praznične obiske pri sorodnikih in prijateljih so zamenjali telefonski ali video klici. Tehnologija nam je povečala število stikov, a nas ob tem prikrajšala za pristne človeške odnose. Bistvo novoletnih čestitk niso nikoli bili lepi verzi, ali same želje, temveč stik z bljižnjim ali poslovnim partnerjem, stisk roke, nasmeh in pogled, ki pove, da lahko tudi naslednje leto računamo drug na drugega.
Glede na kvantiteto izrečenih želja, bi se morala naslednje leto cediti mleko in med, ampak želje so eno in realnost drugo.
Obdobje pred novim letom je tudi čas za analize in napovedi. Gospodarstveniki so večinoma jamrali nad preteklim letom in črnogledo zrli v prihodnjega, športniki so poudarjali uspehe in spregledali slabše rezultate, politiki pa so si seveda lastili zasluge za pozitivne spremembe in valili krivdo na druge glede aktualnih afer.
Papirne voščilnice so zamenjali SMS-i, MMS-i, e-pošta, facebook in druga družabna omrežja. Praznične obiske pri sorodnikih in prijateljih so zamenjali telefonski ali video klici. Tehnologija nam je povečala število stikov, a nas ob tem prikrajšala za pristne človeške odnose. Bistvo novoletnih čestitk niso nikoli bili lepi verzi, ali same želje, temveč stik z bljižnjim ali poslovnim partnerjem, stisk roke, nasmeh in pogled, ki pove, da lahko tudi naslednje leto računamo drug na drugega.
Glede na kvantiteto izrečenih želja, bi se morala naslednje leto cediti mleko in med, ampak želje so eno in realnost drugo.
Naročite se na:
Objave (Atom)