Denar je sveta vladar. Je. Ne zatiskajmo si oči. Praktično ga ni problema, konflikta, izgubljanja živcev, ki ne bi bil povezan z denarjem, ali pa bi se ga dalo z denarjem rešiti... Glede tega smo postali roboti.
V šoli se moramo truditi - ne za znanje - temveč zato, da dobimo boljše ocene, da bomo sprejeti na boljšo šolo, da bomo dobili boljšo službo, seveda gledano iz vidika plačila.
Po končani šoli se borimo v glavnem preko vez in poznanstev za čimbolje plačano delovno mesto, seveda z možnostjo napredovanja, ker potrebujemo čimveč denarja. Potem plezamo po lestvici, spodrivamo kolege, z njimi tekmujemo, delamo nadure, se izčrpavamo, borimo z normami... Živčna vojna. Ampak bo pa zato dobra penzija.
Če nam kje na poti spodleti (bognedaj da že v šoli), pa poizkusimo z "lahkim zaslužkom" - življenska zavarovanja, herbalife, bhip, tuperware, sesalci, finančna svetovanja, piramide takšne in drugačne...
Ko nam spodleti tudi ta poizkus, nam ne preostane drugega, kot da začnemo svoj "biznis". Vsak je lahko v teh časih podjetnik. Praktično potrebujemo samo osebni dokument, nekaj evrov in že imamo svojo štampiljko. Borimo se par let, životarimo in na koncu pristanemo v tovarni za trakom, kjer nas je čakala delovna obleka z našim imenom že od poloma v šoli.
Ob vsem tem izobraževanju, iskanju službe, ekspetimentiranju z zaposlitvijo ali samozaposlitvijo, pa leta tečejo, lasje sivijo, mi pa imamo še vedno prazen žep in avto nižjega razreda.
Včasih so starši svojim otrokom pomagali ustvariti dom, zdaj imajo komajda svojega. Mogoče še celo nekaj obrokov kredita zanj. Današnja mladina se bo morala postaviti sama na svoje noge. Kako? Z odrekanjem. Znižati je treba standard in iskati srečo drugje, kot pa le v materialnih dobrinah. Kajti denarja ni dovolj za vse, ker se kopiči na določenih računih. Podobno kot sneg - če pada v mirnem vremenu, je debelina odeje povsod enaka, ob vetrovnem vremenu pa nekje nastajajo zameti, drugje pa komajda prekrije površino...
Na pomoč države ne računajmo, ta nam bo kvečjemu še bolj zagrenila eksistenco. Občutek imam da, smo državljani le lutke na vrvicah. Kruha in iger? Dokler bo tega dovolj, tudi posamezni revolucionarji ne bodo prišli do izraza.
Zanimivo je tudi tole študentsko delo. Študentom (sedaj tudi že dijakom) so včasih starši financirali žur vikende in seveda študij. Zdaj je študij dražji, žura se pa vsaj parkrat toliko kot se je včasih. Kdo pa še gre samo za vikend v Zrće? Kdo gre enkrat v tednu zvečer na žur, ali koncert? Od tukaj splošna potreba po študentskem delu, kar seveda rade volje izkoriščajo tudi delodajalci. Ampak to je dvorezen meč. Kar dobijo študentje, tega ne dobi nekdo drug (brezposeln), ki pa zato dobiva pomoč od države, ki jo posredno dajejo davkoplačevalci (študentovi starši).
Da ne bo pomote - podpiram sprostitev, šport, druženje, zabavo. Konec koncev je to pozitivna stvar življenja. Življenje ni bitka za denar, ampak to kar delamo poleg bitke za denar.
