torek, 3. julij 2012

Zrno na zrno - pogača, evro na evro - 2 evra kredita

Denar je sveta vladar. Je. Ne zatiskajmo si oči. Praktično ga ni problema, konflikta, izgubljanja živcev, ki ne bi bil povezan z denarjem, ali pa bi se ga dalo z denarjem rešiti... Glede tega smo postali roboti.

V šoli se moramo truditi - ne za znanje - temveč zato, da dobimo boljše ocene, da bomo sprejeti na boljšo šolo, da bomo dobili boljšo službo, seveda gledano iz vidika plačila.
Po končani šoli se borimo v glavnem preko vez in poznanstev za čimbolje plačano delovno mesto, seveda z možnostjo napredovanja, ker potrebujemo čimveč denarja. Potem plezamo po lestvici, spodrivamo kolege, z njimi tekmujemo, delamo nadure, se izčrpavamo, borimo z normami...  Živčna vojna. Ampak bo pa zato dobra penzija.
Če nam kje na poti spodleti (bognedaj da že v šoli), pa poizkusimo z "lahkim zaslužkom" - življenska zavarovanja, herbalife, bhip, tuperware, sesalci, finančna svetovanja, piramide takšne in drugačne...
Ko nam spodleti tudi ta poizkus, nam ne preostane drugega, kot da začnemo svoj "biznis". Vsak je lahko v teh časih podjetnik. Praktično potrebujemo samo osebni dokument, nekaj evrov in že imamo svojo štampiljko. Borimo se par let, životarimo in na koncu pristanemo v tovarni za trakom, kjer nas je čakala delovna obleka z našim imenom že od poloma v šoli.

Ob vsem tem izobraževanju, iskanju službe, ekspetimentiranju z zaposlitvijo ali samozaposlitvijo, pa leta tečejo, lasje sivijo, mi pa imamo še vedno prazen žep in avto nižjega razreda.

Včasih so starši svojim otrokom pomagali ustvariti dom, zdaj imajo komajda svojega. Mogoče še celo nekaj obrokov kredita zanj. Današnja mladina se bo morala postaviti sama na svoje noge. Kako? Z odrekanjem. Znižati je treba standard in iskati srečo drugje, kot pa le v materialnih dobrinah. Kajti denarja ni dovolj za vse, ker se kopiči na določenih računih. Podobno kot sneg - če pada v mirnem vremenu, je debelina odeje povsod enaka, ob vetrovnem vremenu pa nekje nastajajo zameti, drugje pa komajda prekrije površino...

Na pomoč države ne računajmo, ta nam bo kvečjemu še bolj zagrenila eksistenco. Občutek imam da, smo državljani le lutke na vrvicah. Kruha in iger? Dokler bo tega dovolj, tudi posamezni revolucionarji ne bodo prišli do izraza.

Zanimivo je tudi tole študentsko delo. Študentom (sedaj tudi že dijakom) so včasih starši financirali žur vikende in seveda študij. Zdaj je študij dražji, žura se pa vsaj parkrat toliko kot se je včasih. Kdo pa še gre samo za vikend v Zrće? Kdo gre enkrat v tednu zvečer na žur, ali koncert? Od tukaj splošna potreba po študentskem delu, kar seveda rade volje izkoriščajo tudi delodajalci. Ampak to je dvorezen meč. Kar dobijo študentje, tega ne dobi nekdo drug (brezposeln), ki pa zato dobiva pomoč od države, ki jo posredno dajejo davkoplačevalci (študentovi starši).

Da ne bo pomote - podpiram sprostitev, šport, druženje, zabavo. Konec koncev je to pozitivna stvar življenja. Življenje ni bitka za denar, ampak to kar delamo poleg bitke za denar.

ponedeljek, 30. april 2012

Krizi kar ni videti konca

Svetovna kriza (ne vem kateri pridevnik bi uporabil zraven: gospodarska, finančna, socialna, politična...), je še vedno prisotna. Vse bolj čutimo negativne posledice tudi državljani Slovenije. Razen določenih izjem, smo do sedaj o krizi in recesiji le prebirali v medijih, o tej temi so razpravljali politiki in jamrali podjetniki, potihem preklinjali lastniki delnic in varčevalci v raznih skladih ipd.. Sedaj pa so popularni varčevalni ukrepi, oz. "zategovanje pasov". Nekako ne morem mimo nelogičnosti v tem početju, kajti vodilni poudarjajo, da je potrebno več postoriti na področju gospodarske rasti, v isti sapi pa z ukrepi zmanjšujejo kupno moč prebivastvu. Še več podjetij bo propadlo, ker bomo potrošniki kupovali manj, oz. od tujih ponudnikov, ki imajo večinoma manj kakovostne produkte, a občutno cenejše. Prav tako me skrbi to klestenje prihodkov zaposlenih in tudi upokojencev. Vse lepo in prav, lahko nam vzamejo stroške prevoza, regres, nadure in tako dalje, ampak ko vzamejo vse to in bo proračunski primanjkljaj še vedno gromozanski, bo pa kaj? Manjši prihodki državljanov, posledično prinesejo nižji standard in počasi se bomo spuščali na nivo balkana.
Kam torej izginjajo evri? Ko se vozimo po cestah je eden izmed odgovorov na dlani. Gradnje cest so dobrodošle investicije, a pri nas so preveč kratkoročne, kajti že v parih letih je vsaka cesta ali tunel potrebna popravila...

torek, 24. januar 2012

Zima, zima bela, ali zimzelena...

Zbudil sem se v deževno jutro, čeprav je bilo zadnje dni slišati optimistične napovedi glede snežnih padavin... No, bodimo pošteni, nekaj snežink je bilo videti med debelimi dežnimi kapljami.
Ne bojte se, to ne bo še en izmed nešteto ekološko naravnanih blogov. Ko zaslišim besedno zvezo "globalno segrevanje", se mi zdrami črevesje. Seveda se klima spreminja in s tem se moramo sprijazniti. Da, vsak lahko pripomore k tem, da upočasnimo spremembe, a posledice pridejo slej ko prej. Naravne katastrofe? Ha ha ha, me zanima kaj bi dinozavri rekli na tole :) So mogoče oni v okolje izpuščali toplogredne pline, preluknjali ozon in zato izumrli? I don't think so...
Saj je lep občutek, ko daš papir v namenski kontejner. Občutek, da si storil nekaj dobrega, nekaj prav. A ta občutek ni zastonj. Posredno ga dobimo zaračunanega že na položnici od komunalnega podjetja. Da ne govorim o "raziskavah" o škodljivem vplivu tega in onega na okolje in na investicijah v nove ideje povezane z ravnanjem z odpadki, ter razvoj vrst kontejnerjev (ki so zanimivo - plastični). "Saj mi vendar ne plačujemo postavitev ekoloških otokov, raziskav, ipd..." Ja, seveda. Mogoče ne neposredno, ampak saj ni važno koliko ovinkov in skozi koliko rok gre, vedno gre iz našega žepa. Ampak občutek na koncu odtehta.

ponedeljek, 23. januar 2012

Pat pozicija

Dolgo se nisem oglasil - malo tega se je tačas spremenilo. Nezainteresirani bi dejali: "ne spreminjaj nečesa, kar deluje", a človeštvo že dolgo stremi k napredku. Nekaj kar deluje, lahko deluje še bolje. Čeprav ni vse zlato, kar se sveti in tudi ta zlata medalja ima svojo temno, kovinsko stran. Nikoli ne bo šlo tako slabo, da ne bi moglo iti slabše.
Sam sem sicer pozitivec in optimist, a me vseeno premami filozofiranje na splošne teme, ki so navadno negativno naravnane. Naj se lotim recimo politike... Pahor je s svojim arogantnim, vzvišenim, pretirano samozavestnim nastopom uspel obstati skoraj cel mandat, nakar je sledila cela drama na politični sceni. Borba za poslanske stolčke, predvsem pa za mandat za sestavo vlade. Ta trenutek še vedno ni jasno kdo bo "glavni" in čeprav se nam je dozdevalo, da so padli vsi asi iz rokavov, izgleda da farse še kar ne bo konec. Sicer pa smo državljani že storili svojo dolžnost na volitvah, zdaj pa le spremljamo kako se naši "izbranci" nadigravajo...
Še dobro, da imamo loto, ki nas odvrne od politike. Igra na srečo, kjer večina udeležencev donira denar redkim srečnežem. Nekateri igrajo loto redno, ter jim je vplačevanje lota rutina, kot je drugrim jutranja kava. Ampak bolj zanimivi so občasni igralci, ki se predramijo takrat, ko se mediji razpišejo o novem velikem skladu. Zanimivo je, da navadni smrtnik ne vplača lota takrat, ko je glavni dobitek recimo 200.000€, ampak ko je dobitek 1.000.000 je pa to čisto drugačna zgodba. Za tak denar se pa seveda izplača žrtvovati par evrov. No mogoče pretiravam, ali pa tudi ne. Zabavo si je potrebno te čase plačati, kupiti. Nič ni zastonj.
Predvsem pa ne gorivo. Podražitvam kar ni videti konca, nas pa niti ne ganejo. Cent gor, pa dva centa gor itd.... Če pa pogledamo malo širše, je to recimo okoli 5€ na rezervoar v pol leta... Nič kaj pozitivnega se ne obeta v naslednjih mesecih. Ali pa se morda motim?

sreda, 22. junij 2011

Sodniške dogodivščine

  Včerajšnji dogodki so mi dali navdih za novo izlitje misli v blog. Tema je sojenje košarkarskih tekem/turnirjev.
  Najprej naj povem, da nikoli nisem imel licence za sodnika, niti nisem opravljal usposabljanja. Podlaga za to, da občasno sodim kako tekmo ali turnir so moje dolgoletne izkušnje igranja košarke v nižjih ligah v okviru Košarkarske zveze Slovenije in igranja ulične košarke na najvišjem nivoju državnih tekmovanj. Nikoli si nisem delal utvar, da sem izvrsten sodnik in z razliko od nekaterih razumem težavnost tega poklica. Prepričan sem, da marsikdo ki ima licenco sodi slabše od mene, pa tudi kdo ki je nima, sodi bolje od mene.
   Sodnik je po mojih igralskih izkušnjah vedno tarča kritik, le redko pohval. Pravi človek za to dejavnost je torej tisti, ki se s tem sprijazni in kritik ne jemlje osebno, saj v tem primeru še bolj vplivajo na razsodnost kot sicer. Tudi sam kritik ne jemljem osebno. Druga stvar pa so žaljivke in obrekovanje. In že smo pri povodu za tole pisanje.
   Na povabilo organizatorjev lige v manjšem kraju, sem prevzel sojenje. Gre za tekmovanje v igri 3na3, na zunanjem igrišču. Igralci so z nekaj izjemami slabše tehnično podkovani, so pa izjemno borbeni. Gre za nekakšno medvaško rivalstvo, zaradi katerega se strasti hitro razvnamejo in je delilec pravice nujen. Na takem nivoju imam navado, da s sojenjem ne posegam preveč v samo igro. Piščalko uporabim le pri dosojanju osebnih napak, ter pri očitnih kršitvah pravil, ki vplivajo na igro.
   Zaradi slabega tehničnega znanja so koraki, nošena žoga, igranje z nogo, premikanje v bloku ipd. stalni pojav. Zato se vsega tega ne sodi, razen če s tem igralec pridobi odločilno prednost in taka napaka vpliva na potek igre. Na ta račun dobivam največ pripomb s strani tistih, ki se bolj obremenjujejo s sojenjem, kot pa s samo igro.
   Očitki so tudi na strogost sojenja. Gre za kriterij, po katerem se odločamo kateri kontakti so še dovoljeni in kateri se dosodijo kot osebna napaka. Ti očitki so milo rečeno smešni. Strogost sojenja je vedno enaka za obe ekipi. Na to se mora ekipa pač prilagoditi. Prav tako ni v nobenem pravilniku določen nivo strogosti sojenja. Vsak, ki je že kdaj igral tako ulično kot dvoransko košarko, ve da se na zunanjih igriščih igra bolj "fizična" košarka. To je dejstvo in tistim, ki taka igra ne leži svetujem, da se držijo dvoranske košarke.
   S strani nekaterih, je bilo slišati, da nimam dovolj izkušenj s sojenjem. Tem bi odgovoril, da se s sojenjem ukvarjam že 11 let. Resda nisem zelo aktiven na tem področju, sem pa v tem času sodil precej turnirjev na prostem in tudi dvoranskih tekem. Zanimivo je, da s tem argumentom pride na dan nekdo, ki je pred leti na nekem turnirju s svojim sojenjem dosegel, da je ena izmed ekip sredi finala zapustila igrišče zaradi očitne pristranskosti sojenja in nesprejemljivih napak sodnika.
   Še najbolj na mestu je kritika, da nečesa "nisem videl". To se strinjam in priznam, saj ne to nekaj povsem normalnega. En sodnik nikakor ne more pokriti tako velike površine kot je polovica košarkarskega igrišča. Na višjih nivojih košarkarskih tekmovanj imajo za to 3 sodnike, pa še ti kaj spregledajo. Je pa nesmiselno to očitati sodniku, saj gledano na dolgi rok, to ne vpliva na končni razplet tekme, niti na stanje na lestvici. Včasih se namreč kaka stvar spregleda neki ekipi, včasih drugi.
   Zaključil bi s tem, da nikoli nisem zagovarjal svojega sojenja z dolgoletnimi iskušnjami na področju košarke, ne z znanjem košarkarskih pravil, niti se ne spuščam v nesmiselne verbalne dvoboje s posameznimi "znalci". Kljub temu pa pričakujem neko mero spoštovanja. Tudi v ligi kjer trenutno sodim imam občutek, da svoje delo opravljam dobro, saj je od 23 tekem le na treh prišlo do večjih (večinoma neutemeljenih) pripomb, ostale tekme so bile popolnoma brez izpadov. Mislim, da je tudi odveč komentar, da je bila na dve tekmah udeležena določena ekipa, ki ima konstantno pripombe. Sem nepristranski, se tudim opravljati svoje delo vestno in nameravam soditi tudi v prihodnosti. Prav tako tega ne delam zato da bi si finančno opomogel, ker gre tako ali tako ves honorar za prevoz na sojenje in stroške psihiatra po tekmah :).
   Vsem kritikom pa sporočam, da noben sodnik ne bo nikoli sodil tako, da bi bili vsi zadovoljni. Posvečajte se raje svoji igri, še posebej na rekreativni ravni.

torek, 21. junij 2011

Prvi poletni dan

Danes je uradno prvi poletni dan. Kot nalašč za filozofiranje :)
V tem času, ko nisem bil aktiven kar se bloga tiče, se mi je zgodilo ogromno stvari. Da bi popisal vse, nimam ne volje, ne časa, zato bom izpostavil ključne momente:
1.) Marca smo v KK Velike Lašče zaključili dokaj uspešno sezono v 3.SKL. Na koncu smo zasedli 6. mesto z razmerjem zmag in porazov 9:9. Sam sem imel zelo uspešno sezono, saj sem pokazal dokaj konstantno formo in bil strelsko najbolj razpoložen. Na parih tekmah sem imel tudi kanček sreče, da sem jih v ključnih trenutkih odločil v našo prid. Sedaj počasi zopet prihaja obdobje, ko se bo potrebno odločiti o nadaljevanju "košarkarske kariere". Roko na srce bo na odločitev vplivalo predvsem dejstvo, ali bo Slavko Duščak še vedno trener članske ekipe v Velikih Laščah... Časa je še veliko, trenutno mi je prioriteta, da čimprej začnem s fizičnimi pripravami, saj je bila to moja največja pomankljivost
2.) Red bull tudi v Sloveniji organizira tekmovanje v ulični košarki 1na1 "King of the Rock", v katerem se išče najboljšega "solerja", ki bo Slovenijo zastopal na mednarodnem tekmovanju v ameriškem zaporu Alcatraz. Na enem izmed dveh kvalifikacijskih turnirjev sem se med finaliste uvrstil tudi jaz. Finale bo 3.7.2011 v Ljubljani.
3.) V letnem gledališču na Muljavi, se pospešeno pripravljamo na uprizoritev romana Deseti Brat pisatelja Josipa Jurčiča. Premiera bo 24.6.2011, nato pa še 5 ponovitev.
4.) Končno smo začeli z uporabo poker opreme, ki sem jo kupil že lansko poletje. Poker room je dobro opremljen in tudi zelo dobro obiskan. Do današnjega dne smo odigrali 4 turnirje. Tudi sicer, kar veliko časa posvečam igranju pokra in izobraževanju na to temo. Obiskal sem tudi okroglo mizo na temo pokra, kjer so znani slovenski akterji na področju pokra govorili o prihodnosti te igre s kartami. V prihodnje načrtujem obisk kakega večjega turnirja v enem izmed casinojev.

nedelja, 16. januar 2011

DAN SLOVENSKE ŽENSKE KOŠARKE 2011

Kdaj: 9.1.2011
Kje: Športna dvorana Planina, Kranj


Le teden dni po Dnevu slovenske moške košarke, je bila v organizaciji ŽKK Triglav, KZS-ja in Združenja ženskih klubov Slovenije izvedena ženska različica tega dogodka. Medijsko manj pokrita prireditev je povsem v ozadju in marsikdo niti ne ve, da zadeva obstaja. Ker je ženska košarka v Sloveniji v vzponu, predvsem v mojem okolju (ciljam na Grosuplje in okolico), sem se odločil, da si dogodek ogledam malo pobliže in iz prve roke predstavim žensko košarko tudi širši populaciji.

Kot je v navadi pri tovrstnih prireditvah, se je dogajanje pričelo že sredi dneva (ob 12:00), tokrat z nastopom pionirk (U14). Ekipe (z izjemo članskih), so bile razdeljene na "bele" in "modre", pri čemer so bile nastopajoče v ekipe razvrščene naključno. Iz Grosuplja so bile med pionirkami tri predstavnice, v ekipi belih Maša Gabrijel in Nika Ilovar, v ekipi modrih pa Eva Grubelič. Poleg njih je ekipo belih vodil trener Mitja Kocmur, pomočnik trenerja modrih pa je bil Luka Hrovatin, oba prav tako prihajata iz Grosuplja. Tekma je bila v nasprotju z mojimi pričakovanji zelo zanimiva, borbena in po prikazanem košarkarskem znanju zelo na nivoju. Končalo se je z zmago ekipe belih z 46:40 (16-18, 14-12, 16-10). Za najbolj borbeno igralko srečanja je bila razglašena Petja Krupenko (Ježica).
Statistika:
Maša Gabrijel - 0 točk, 3 skoki
Nika Ilovar - 5 točk, 4 skoki, 1 podaja
Eva Grubelič - 5 točk (1x3), 1 podaja (začetna postava)


Ob 13:30 je sledila je tekma kandidatk za kadetsko reprezentanco Slovenije (U16). Tudi na tej tekmi so bile predstavnice Grosuplja in sicer v ekipi belih Anja Valentinčič, ter v ekipi modrih Zala Lešek, Eva Lisec in Neža Potokar. Tudi v na tej tekmi ni manjkalo borbenosti in lepih potez. Po izenačeni tekmi so si v zadnjem delu tekme zmago priborile igralke ekipe modrih z rezultatom 45:38 (16-10, 13-19, 16-9). Izstopala je predvsem Eva Lisec iz Grosuplja z 8 točkami in kar 13 skoki, a je nagrado za najbolj borbeno igralko nepričakovano prejela domačinka Manca Jelenc (Triglav) z zanemarljivo statistiko (9 točk, 3 skoki).
Statistika:
Anja Valentinčič - 2 točki, 6 skokov, 2 pridobljeni, 1 blokada
Zala Lešek - 7 točk (1x3), 1 pridobljena
Eva Lisec - 8 točk, 13 skokov, 4 blokade (začetna postava)
Neža Potokar - 3 točke, 1 skok



Naslednja v seriji tekem je bila ob 15:00 in sicer nastop kandidatk za mladinsko reprezentanco Slovenije (U18). Med kandidatkami je kar šest igralk Grosuplja. Žal je morala nastop na tej revijalni tekmi zaradi bolezni odpovedati Anja Rozman, nastopile pa so Janža Dolinšek, Anita Kastelic in Klara Zupančič za bele, ter Alina Gjerkeš in Tjaša Valentinčič za modre. Na tej tekmi je bilo prikazanega že več košarkarskega znanja, sploh na strani modrih, ki so na koncu slavile z 52:42 (19-11, 17-18, 16-13). Nagrado za najbolj borbeno igralko je (tokrat upravičeno) prejela domačinka Bojana Adamovič (Triglav)
Statistika:
Janža Dolinšek - 8 točk, 3 skoki, 1 podaja, 2 pridobljeni
Anita Kastelic - 2 točki, 2 skoka, 2 podaji, 3 pridobljene (začetna postava)
Klara Zupančič - 4 točke, 1 skok, 3 podaje, 1 pridobljena (začetna postava)
Alina Gjerkeš - 4 točke, 2 skoka, 2 pridobljeni
Tjaša Valentinčič - 6 točk, 2 skoka, 1 pridobljena (začetna postava)



Sledila je tekma mlajših pionirk (U12) ob 16:30. Tukaj je iz Grosuplja nastopila le Teja Goršič. Srečanje je minilo brez posebnosti in v pričakovanju naslednjega dvoboja (članske tekme). Zmagala je ekipa belih z 28:24 (14-5, 7-12, 7-7). Najbolj borbena je bila Sara Jukič (Felix).
Statistika:
Teja Goršič - 0 točk, 1 skok (začetna postava)



Ob 18:00 pa smo dočakali "poslastico" dneva, dvoboj članic razdeljenih na levi in desni breg. Grosuplje sta na desnem bregu zastopala Nataša Mikić in trener Teo Hojč. Tekma je bila precej bolj sproščena kot tekme mlajših selekcij, posledično tudi manj zanimiva za gledalce. Razočarala je tudi ena izmed najboljših evropskih mladih igralk Nika Barič, ki očitno ni bila razpoložena. Strelsko je izstopala Ana Turčinovič (Celje) z 18 točkami, dobro je priložnost izkoristila tudi Nataša Mikić z 8 točkami. Tekmo je dodatno popestril pester program (Zlatko, Ice ladies, tekmovanja v metu trojk, spretnosti,...). Na koncu je zmaga pripadla desnemu bregu z 72:69. Za najbolj koristno igralko tekme je bila izbrana Tina Trebec (HiT Kranjska Gora).








Poleg tekem smo si ogledali tudi prej omenjene dvoboje v spretnostih.
V tekmovanju v metu trojk je zmagala domačinka Katja Špacapan (Triglav), ki je v finalu zadela kar 10 trojk iz 15 poizkusov.
Zanimiva popestritev je bila igra "dvojna moč", v kateri so nastopile po dve igralki iz vsakega kluba. Igralki sta izmenično metali na koš iz prostih metov, trojke in sredine. Cilj je bil seveda zadeti čimveč košev. Grosuplje sta zastopali Anita Kastelic in Živa Kolman, ki ste v kvalifikacijah dosegli najboljši rezultat (28 točk), kasneje pa izpadli v finalu.

Glede na to, da sem prvič spremljal ta dogodek, ga ne morem primerjati s prejšnjimi, moram pa pohvaliti organizacijo, ki je bila resnično na nivoju. V dvorani sem preživel polnih 8 ur, pa mi ni bilo prav nič dolgčas. Veliko je seveda odvisno tudi od nastopajočih košarkaric, ki so resnično imele željo pokazati svoje znanje. Minus si zasluži oglaševanje iger na srečo in to celo na uniformah delilcev pravice. Mislim, da kaj takega ne sodi na prireditev, kjer je več kot polovica prisotnih mladoletnih.


Osebno vsem v prihodnosti priporočam obisk take prireditve, če ne drugega da podpremo mlade športnice in jih spodbudimo k nadaljevanju športne poti.

Več slik na:
http://www.facebook.com/album.php?id=1637048015&aid=84863
in
http://www.facebook.com/album.php?id=1637048015&aid=84882