DAN SLOVENSKE ŽENSKE KOŠARKE 2011

Kdaj: 9.1.2011
Kje: Športna dvorana Planina, Kranj

Le teden dni po Dnevu slovenske moške košarke, je bila v organizaciji ŽKK Triglav, KZS-ja in Združenja ženskih klubov Slovenije izvedena ženska različica tega dogodka. Medijsko manj pokrita prireditev je povsem v ozadju in marsikdo niti ne ve, da zadeva obstaja. Ker je ženska košarka v Sloveniji v vzponu, predvsem v mojem okolju (ciljam na Grosuplje in okolico), sem se odločil, da si dogodek ogledam malo pobliže in iz prve roke predstavim žensko košarko tudi širši populaciji.

Kot je v navadi pri tovrstnih prireditvah, se je dogajanje pričelo že sredi dneva (ob 12:00), tokrat z nastopom pionirk (U14). Ekipe (z izjemo članskih), so bile razdeljene na "bele" in "modre", pri čemer so bile nastopajoče v ekipe razvrščene naključno. Iz Grosuplja so bile med pionirkami tri predstavnice, v ekipi belih Maša Gabrijel in Nika Ilovar, v ekipi modrih pa Eva Grubelič. Poleg njih je ekipo belih vodil trener Mitja Kocmur, pomočnik trenerja modrih pa je bil Luka Hrovatin, oba prav tako prihajata iz Grosuplja. Tekma je bila v nasprotju z mojimi pričakovanji zelo zanimiva, borbena in po prikazanem košarkarskem znanju zelo na nivoju. Končalo se je z zmago ekipe belih z 46:40 (16-18, 14-12, 16-10). Za najbolj borbeno igralko srečanja je bila razglašena Petja Krupenko (Ježica).
Statistika:
Maša Gabrijel - 0 točk, 3 skoki
Nika Ilovar - 5 točk, 4 skoki, 1 podaja
Eva Grubelič - 5 točk (1x3), 1 podaja (začetna postava)

Ob 13:30 je sledila je tekma kandidatk za kadetsko reprezentanco Slovenije (U16). Tudi na tej tekmi so bile predstavnice Grosuplja in sicer v ekipi belih Anja Valentinčič, ter v ekipi modrih Zala Lešek, Eva Lisec in Neža Potokar. Tudi v na tej tekmi ni manjkalo borbenosti in lepih potez. Po izenačeni tekmi so si v zadnjem delu tekme zmago priborile igralke ekipe modrih z rezultatom 45:38 (16-10, 13-19, 16-9). Izstopala je predvsem Eva Lisec iz Grosuplja z 8 točkami in kar 13 skoki, a je nagrado za najbolj borbeno igralko nepričakovano prejela domačinka Manca Jelenc (Triglav) z zanemarljivo statistiko (9 točk, 3 skoki).
Statistika:
Anja Valentinčič - 2 točki, 6 skokov, 2 pridobljeni, 1 blokada
Zala Lešek - 7 točk (1x3), 1 pridobljena
Eva Lisec - 8 točk, 13 skokov, 4 blokade (začetna postava)
Neža Potokar - 3 točke, 1 skok

Naslednja v seriji tekem je bila ob 15:00 in sicer nastop kandidatk za mladinsko reprezentanco Slovenije (U18). Med kandidatkami je kar šest igralk Grosuplja. Žal je morala nastop na tej revijalni tekmi zaradi bolezni odpovedati Anja Rozman, nastopile pa so Janža Dolinšek, Anita Kastelic in Klara Zupančič za bele, ter Alina Gjerkeš in Tjaša Valentinčič za modre. Na tej tekmi je bilo prikazanega že več košarkarskega znanja, sploh na strani modrih, ki so na koncu slavile z 52:42 (19-11, 17-18, 16-13). Nagrado za najbolj borbeno igralko je (tokrat upravičeno) prejela domačinka Bojana Adamovič (Triglav)
Statistika:
Janža Dolinšek - 8 točk, 3 skoki, 1 podaja, 2 pridobljeni
Anita Kastelic - 2 točki, 2 skoka, 2 podaji, 3 pridobljene (začetna postava)
Klara Zupančič - 4 točke, 1 skok, 3 podaje, 1 pridobljena (začetna postava)
Alina Gjerkeš - 4 točke, 2 skoka, 2 pridobljeni
Tjaša Valentinčič - 6 točk, 2 skoka, 1 pridobljena (začetna postava)

Sledila je tekma mlajših pionirk (U12) ob 16:30. Tukaj je iz Grosuplja nastopila le Teja Goršič. Srečanje je minilo brez posebnosti in v pričakovanju naslednjega dvoboja (članske tekme). Zmagala je ekipa belih z 28:24 (14-5, 7-12, 7-7). Najbolj borbena je bila Sara Jukič (Felix).
Statistika:
Teja Goršič - 0 točk, 1 skok (začetna postava)

Ob 18:00 pa smo dočakali "poslastico" dneva, dvoboj članic razdeljenih na levi in desni breg. Grosuplje sta na desnem bregu zastopala Nataša Mikić in trener Teo Hojč. Tekma je bila precej bolj sproščena kot tekme mlajših selekcij, posledično tudi manj zanimiva za gledalce. Razočarala je tudi ena izmed najboljših evropskih mladih igralk Nika Barič, ki očitno ni bila razpoložena. Strelsko je izstopala Ana Turčinovič (Celje) z 18 točkami, dobro je priložnost izkoristila tudi Nataša Mikić z 8 točkami. Tekmo je dodatno popestril pester program (Zlatko, Ice ladies, tekmovanja v metu trojk, spretnosti,...). Na koncu je zmaga pripadla desnemu bregu z 72:69. Za najbolj koristno igralko tekme je bila izbrana Tina Trebec (HiT Kranjska Gora).

Poleg tekem smo si ogledali tudi prej omenjene dvoboje v spretnostih.
V tekmovanju v metu trojk je zmagala domačinka Katja Špacapan (Triglav), ki je v finalu zadela kar 10 trojk iz 15 poizkusov.
Zanimiva popestritev je bila igra "dvojna moč", v kateri so nastopile po dve igralki iz vsakega kluba. Igralki sta izmenično metali na koš iz prostih metov, trojke in sredine. Cilj je bil seveda zadeti čimveč košev. Grosuplje sta zastopali Anita Kastelic in Živa Kolman, ki ste v kvalifikacijah dosegli najboljši rezultat (28 točk), kasneje pa izpadli v finalu.

Glede na to, da sem prvič spremljal ta dogodek, ga ne morem primerjati s prejšnjimi, moram pa pohvaliti organizacijo, ki je bila resnično na nivoju. V dvorani sem preživel polnih 8 ur, pa mi ni bilo prav nič dolgčas. Veliko je seveda odvisno tudi od nastopajočih košarkaric, ki so resnično imele željo pokazati svoje znanje. Minus si zasluži oglaševanje iger na srečo in to celo na uniformah delilcev pravice. Mislim, da kaj takega ne sodi na prireditev, kjer je več kot polovica prisotnih mladoletnih.

Osebno vsem v prihodnosti priporočam obisk take prireditve, če ne drugega da podpremo mlade športnice in jih spodbudimo k nadaljevanju športne poti.

Več slik na:
http://www.facebook.com/album.php?id=1637048015&aid=84863
in
http://www.facebook.com/album.php?id=1637048015&aid=84882

Dan slovenske moške košarke 2010

Obiskal sem težko pričakovani in močno oglaševani spektakel - Dan slovenske košarke 2010. Prireditev je potekala 2.1.2011 v ljubljanski dvorani Stožice v organizaciji Košarkarske zveze Slovenije. Tradicionalno se na ta dan med seboj pomerijo košarkarji, ki so po takšnem ali drugačnem izboru najboljši v slovenski košarkarski ligi. Dogodek ima že kar dolgo zgodovino, ki seže v leto 1992, ko se je odvila prva tovrstna revijalna tekma v samostojni Sloveniji. Takrat so bili igralci razdeljeni v ekipi imenovani "beli" in "rdeči". Po zagotovilih organizatorjev in udeležencev, razporeditev igralcev v ti dve ekipi ni bila pogojena s politično pripadnostjo. Takrat smo imeli priložnost videti velika imena tistega (in tudi še sedanjega) časa, med nastopajočimi so bili namreč Slavko Kotnik, Dušan Hauptman, Roman Horvat, ter najboljši strelec tekme (41 točk) Peter Vilfan.
Skozi leta smo bili priča zanimivim dvobojem, tako na tekmah kot tudi v tekmovanjih v zabijanju in metanju trojk. Vsi se verjetno spominjate legendarnega zabijanja Marka Miliča, ko je preskočil avtomobil, pa strelskih dosežkov Borisa Gorenca, pa izvirnih nastopov akrobatske skupine Žabci itd.
Leta 2000 je bil ta t.i. praznik košarke poln velikih imen in All stars je upravičil svoje ime. Za ekipo domačih igralcev (košarkarji iz slovenske lige s slovenskim državljanstvom) so nastopili: Marko Milič, Matjaž Smodiš, Sani Bečirovič, Primož Brezec, Goran Jurak, Slavko Duščak, Boštjan Nachbar, Miloš Paravinja, Jure Zdovc, Slavko Kotnik, Beno Udrih in Ervin Dragšič, trener pa je bil legendarni Zmago Sagadin. Tudi v ekipi tujcev (košarkarji iz slovenske lige s tujim državljanstvom) je bilo nekaj zvenečih imen: Jasikevičius, Ovčina, Boisa, Primorac, Lisica, Goljovič ter trener Ivo Sunara. Ko pogledamo to igralsko zasedbo in jo primerjamo z letošnjimi "zvezdami", se nam upravičeno kolcne po starih dobrih časih. Na letošnjem Dnevu slovenske košarke so za domače nastopili: Vlado Ilievski, Zoran Dragić, Edo Murić, Goran Jagodnik, Smiljan Pavič, Danijel Vujasinovič, Sašo Ožbolt, Matej Krušič, Primož Brolih, Blaž Mahkovic, Dražen Bubnić, Jakob Čebašek, Uroš Zadnik, Simon Atanacković in Miloš Miljković. Trener domačih je bil Jure Zdovc. Za tujce pa so igrali: Dušan Đorđević, Goran Ikonić, Marque Perry, Damir Markota, Kevinn Pinkney, Christopher Booker, Dalibor Đapa, Andrij Lebedincev, Đorđe Lelić, Vladimir Panić, Vlado Pašalić, Dmitrij Sviridov, Teo Šimović. Trener tujcev je bil Aleksandar Džikić. Zmaga je sicer rezultatsko pripadla domačim 105:101, a navdušili niso ne eni, ne drugi. Kot smo na tovrstnih tekmah vajeni, je obramba slabša kot sicer na kaki prvenstveni tekmi, a tukaj obrambe sploh ni bilo. Obrambni igralci so se hiteli umikati napadalcem, da bi jim s tem omogočili atraktivne zaključke, a nemalokrat se je napad zaključil z nezanimivim polaganjem, ali pa celo z izgubljeno žogo. Serije zgrešenih metov za tri točke in splošna nezainteresiranost sta gledalce pustili hladne in zdolgočasene. Brez slabe vesti lahko označim tekmo kot najslabšo v zgodovini slovenskih All stars prireditev. Vtis so nekoliko popravile postranske zadeve kot so laserski šov, nastopi plesnih skupin, tekmovanje v metu trojk in zabijanju in podobno. Že tako porazno tekmo so precejkrat zmotili mladeniči, ki so občinstvo "obmetavali" z majicami. Tako početje po mojem mnenju sodi med odmore oz. prekinitve, ne pa med dejansko igro. Slabo vzdušje v dvorani je doseglo vrhunec po tekmovanju v zabijanju, ko je precejšnji del publike začel zapuščati svoje sedeže. Za piko na i sta se ekipi v zadnji četrtini rezultatsko skorajda poravnali, a nobena izmed ekip ni pokazala želje po zmagi. Videti je bilo celo, da so tujci namerno še dodatno popustili in predali tekmo. Mediji dan po prireditvi sicer pišejo o "ubranjeni časti domačih", a časti ta večer ni bilo niti za vzorec.
Gledano na splošno je bil Dan slovenske košarke 2010 povprečna prireditev, ki je mogoče navdušila naključnega mimoidočega, ne pa tudi zahtevnejših ljubiteljev košarke med katere se štejem tudi sam. Ta večer bo kmalu utonil v pozabo in upam, da se bodo organizatorji in pa tudi ostali akterji iz tega blagega poloma kaj naučili, po možnosti že do prihodnjega dneva košarke.

(Še ena) prelomnica

In se je zgodilo. Še eno leto je mimo in spet je čas za nove izzive in cilje. Novo leto je že tradicionalno namenjen zaobljubam in odločitvam. "Z novim letom pa neham kaditi...", "po novem letu pa začnem pisati diplomo...", "...popravil bom streho...", "zdaj bom pa res shujšala...", "po novem letu pa zagotovo to, ali ono...". Nekaj takega je bilo slišati zadnje čase, bodisi potihem ali pa naglas. Nekaterim novoletne zaobljube uspe uresničiti, večini pač ne. In potem naslednje leto spet ista zgodba.
Obdobje pred novim letom je tudi čas za analize in napovedi. Gospodarstveniki so večinoma jamrali nad preteklim letom in črnogledo zrli v prihodnjega, športniki so poudarjali uspehe in spregledali slabše rezultate, politiki pa so si seveda lastili zasluge za pozitivne spremembe in valili krivdo na druge glede aktualnih afer.
Papirne voščilnice so zamenjali SMS-i, MMS-i, e-pošta, facebook in druga družabna omrežja. Praznične obiske pri sorodnikih in prijateljih so zamenjali telefonski ali video klici. Tehnologija nam je povečala število stikov, a nas ob tem prikrajšala za pristne človeške odnose. Bistvo novoletnih čestitk niso nikoli bili lepi verzi, ali same želje, temveč stik z bljižnjim ali poslovnim partnerjem, stisk roke, nasmeh in pogled, ki pove, da lahko tudi naslednje leto računamo drug na drugega.
Glede na kvantiteto izrečenih želja, bi se morala naslednje leto cediti mleko in med, ampak želje so eno in realnost drugo.